Po nekem čudnem spletu okoliščin sem postal predsednik Liberalne demokracije Slovenije. Stranka ima za seboj kar nekaj prtljage in negativnih konotacij, ki ne vzbujajo prav dosti simpatij. Članstvo ni preštevilno, a tisti, ki smo, verjamemo, da si LDS lahko povrne staro slavo in sloves. Naslednja odločitev je torej bila, da gremo na predsedniške volitve, z namenom, da javnosti pokažemo, da smo tu in spet delujemo. Zavedali pa smo se, da bo boj trd in da nam bodo zgodbe iz preteklosti škodile. Kandidiral naj bi jaz, čeprav sem po svojem mnenju kot slepec neizvoljiv, drugače kot v Angliji, ko je bil pred leti minister za notranje zadeve slep, ali pa Franklin Delano Roosvald, ki je bil kar tri mandate in še nekaj četrtega na predsedniškem položaju kljub otroški paralizi. Tako je slovensko pojmovanje normalnega v smislu normativnosti še daleč. Vendar pa se v javnosti kaj takega ne sme govoriti kar lahko vidimo pri sedanjih kandidatih, ki vsi povprek zagotavljajo, da bodo predsedniki in kaj bodo storili in še in še. Mi smo se torej odločili, da gremo v zbiranje podpisov. Sam v to nisem verjel, saj bi morali za morebitni uspeh imeti vsaj v osmih slovenskih mestih postavljene štante ves čas predvolilne kampanje. Poskusil sem nagovoriti slepe ljudi, katerih članstvo šteje preko štiri tisoč ljudi, pa sem od njih dobil le tri podpise. Enako je bilo pri Lions klubu, katerega član sem in izkupiček je bil en sam podpis. Tako bi šlo lahko v nedogled po vseh skupinah, kjer delujem ali poznam ljudi. Odločil sem se, da grem iskat podpise v parlament. Tam je bila šele zgodba. Odklon za odklonom. Ena poslanka mi je celo dejala, da bi jo vrgli iz stranke, če mi da podpis in če se zavedam, koliko škode je LDS napravila slovenskemu narodu. Bil sem tiho, saj vem, da je bila nekoč tudi sama članica. Potem smo poskusili še drugje in si po pogovoru obetali nekaj upanja. Po nekaj dneh se je izkazalo, da so tudi to prazne sanje in iluzije. Takrat mi je bilo končno jasno, da v politiki ni prijateljev, ampak samo interesi. To je grobo spoznanje, ne vem pa zakaj tako to je. Dnevi so tekli in ujčkanja je bilo kmalu konec, ko smo lahko sprevideli, da iz te moke ne bo kruha. Nič zato, se bomo pa vsaj kaj naučili do državnozborskih volitev.

Sam pa sem opazoval ljudi, kako so se obnašali do moje prošnje za podpis in spet se je pokazalo, da ima človek malo prijateljev, na katere se lahko zanese, zato pa so ti bolj vredni zaupanja. Izkazalo se je to, kar že dolga leta dobro razumem, da tisti ljudje, ki so polni različnih kritik čez ta svet, sami ne napravijo nič. Tudi ljudje, ki so bolj nagnjeni k materialnim dobrinam, ne napravijo nič, če nimajo garancije za dobiček. Kadar poje politika, je vsega lepega konec, predvsem pri ljudeh, ki so ideološko na drugi strani. Polno smehljajev in stisnjenih zob, kadar česa ne marajo, ko pa je potrebno stopiti na oder, pa nimajo časa, ali pa se izmažejo z nekakšno megleno obljubo saj bomo… Še bolj čudaško se obnašajo tisti, ki do onemoglosti sprašujejo kaj je treba storiti in kam je potrebno po podpis in koliko stane in kdaj imajo odprto in še in še.

Znani Šiškar, ki ne želi, da ga omenjam z imenom, pa mi je rekel, da me spoštuje, ker sem še tako naiven, da verjamem, da bi svet moral biti tak, kot govorimo, da si ga želimo. Seveda mu kimam in pritrjujem, saj drugače ni mogoče živeti, če ne delamo tako kot govorimo. Le kako drugače še komu zaupati in kako mirno spati.

Dr. Luj Šprohar