LDS v izhodiščih sprejetih na XV. Kongresu pred dvema letoma zapisala: ”Primerna izobrazba za vsakega državljana, ne glede na socialni in ekonomski status, po načelih enakih možnosti, omogoča gospodarsko rast in družbeno stabilnost. Vlaganja v odlično javno izobraževanje za vse in na vseh ravneh in podpora znanstveno-raziskovalnim ustanovam je pot v družbo vseživljenjskega izobraževanja, tudi tistih, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov ostali izven (»osipniki«).” Torej, javno šolstvo je ključni steber, ki zagotavlja enakopraven start in vklučevanje v družbeno življenje. Sporočilo Alternativne akademije za javnost z naslovom ” Financiranje zasebnih šol v Evropi ni obveznost države”, objavljeno 8. julija 2019, jasno utemeljuje pomen javnega šolstva in tudi jasno opozarja na problem njegove privatizacije, sporočilo v celoti podpira tudi Liberalna demokracija Slovenije. Zato objavljamo originalno sporočilo, kot je objavljeno na strani Alternativne akademije (www.alternativnaakademija.com).
Financiranje zasebnih šol v Evropi ni obveznost države
Kot že večkrat doslej, ko so se politične akcije strank desnice ob podpori RKC sprevrgle v odprto demagoško propagando, polno zmerjanja in zavajanja z izmišljenimi ter nestrokovnimi »argumenti«, tudi v primeru problema implementacije sodbe Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol opažamo odsotnost korektnega in vsebinsko tehtnega javnega razpravljanja.
Slovenija ni edina država na svetu, kjer je na področju vzgoje in izobraževanja opazen pritisk na javni sektor v prid privatizaciji. Zato bi želeli opozoriti širšo javnost na nekatere ključne točke najbolj očitnih zavajanj in strokovno neutemeljenih trditev ter zahtev zagovornikov stoodstotnega financiranja zasebnega šolstva.
Najprej velja poudariti, da je Slovenija s svojo doslej veljavno ureditvijo (sofinanciranje zasebnih šol v višini 85 odstotkov) v resnici v odnosu do zasebnega šolstva ena od najbolj »velikodušnih« držav v Evropi. Pri tem je pomembno, da je v pomembnih sodbah s tega področja Evropsko sodišče za človekove pravice povsem jasno razsodilo, da financiranje zasebnih šol ni obveznost države, ampak je stvar njene dobre volje. To sodišče je, kot vemo, nadrejeno ustavnim ali vrhovnim sodiščem držav članic. Spomnimo na razsodbo iz leta 1981, znano pod imenom Belgian Linguistics Case, in še nekatere druge. Skratka, obveznega državnega financiranja zasebnih šol iz naslova zagotavljanja pravice do izobraževanje ni mogoče izpeljati.
»Argument« zagovornikov financiranja zasebnih šol v višini 100 odstotkov obveznega in dodatnih programov, češ da gre samo za majhno število šol in za prgišče denarja, je zgrešen in prozoren. Očitno je, da bi uveljavitev te resda finančno razmeroma majhne spremembe pomenila samo prvi korak, ki bi pomenil rušenje konsistentnosti šolskega sistema. Tu puščamo ob strani še vidik, ki v primerih konfesionalnih šol zadeva znano načelo ločitve države od verskih skupnosti.
Navidezna »pravica do izbire« se – kot se je že izkazalo v vrsti primerov posameznih zveznih držav v ZDA – praviloma sprevrže v svoje nasprotje in vodi v stanje, v katerem šolski sistem služi poglabljanju in reproduciranju družbene neenakosti. Rezultat uveljavitve »pravice do izbire« je največkrat izčrpavanje javnih sredstev in prelivanje javnega denarja v žepe zasebnikov ali njihovih organizacij, velikokrat v vlogi ideoloških ali verskih interesov. Hkrati je državno šolstvo s tem dodatno finančno osiromašeno in posledično ne zagotavlja ustrezne kvalitete izobraževanja za manj premožne in družbeno podprivilegirane sloje.
Trditve o tem, da so zasebne šole »boljše« kot javne, tudi ne zdrži resne strokovne presoje, saj gre za primerjanje neprimerljivega. Zasebne šole namreč vpisujejo izbrano populacijo učenk in učencev, ki je največkrat ni mogoče primerjati s splošno.
Čeprav tovrstna opozorila običajno ne zaležejo, bi si želeli, da se poslanci v državnem zboru zaradi kompleksne problematike financiranja javnega šolstva in programov zasebnih šol izognejo strokovno neutemeljenim spremembam ter politično izsiljenim posegom v obstoječi sistem, saj lahko s tem nepremišljeno povzročijo težko popravljive posledice za javno šolstvo in celotno skupnost.
Predsednik društva Alternativna akademija,
prof. dr. Darko Štrajn
