Težke in daljnosežne posledice
V zadnjih dnevih minulega leta je Ustavno sodišče (US) objavilo odločbo, ki je za zdaj ostala razmeroma neopažena: na pobudo zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti s koncesijo (v nadaljevanju: koncesionarji) je razveljavilo zakonsko določilo, po katerem morajo koncesionarji opravljati zdravstvene storitve, ki jih plačuje zdravstvena blagajna, na nepridobiten način. Nepridobiten način pomeni, da morajo izvajalci morebitni presežek prihodkov nad odhodki (beri: dobiček) porabiti za rast in izboljšanje kakovosti zdravstvenih storitev (na primer za izobraževanje, investicije v prostore in opremo), ne smejo pa ga uporabiti za osebno porabo, izplačila družabnikom ali za razvoj drugih gospodarskih dejavnostih, ki jih opravljajo. Poslej ga lahko uporabijo, kakor želijo. To pa velja samo za koncesionarje, javni zavodi morajo še naprej delovati na neprofiten način.
Odločitev so ustavni sodniki sprejeli soglasno. Kljub temu menim, da gre za napačno in usodno slabo odločitev.
US je menilo, da izpodbijana določba posega v pravico do svobodne gospodarske pobude zasebnikov, ki jo zagotavlja ustava. To pravico je sicer mogoče omejiti, če za to obstaja javna korist, vendar mora biti omejitev v skladu z načelom sorazmernosti. US je zaradi nezadovoljivih pojasnil vlade samo prišlo do zaključka, da obvezna uporaba dobička v zdravstveni dejavnosti stremi k zagotavljanju stabilnosti, kakovosti in široke dostopnosti javne zdravstvene službe. Strinjalo se je, da ta cilj lahko upraviči poseg v človekovo pravico do svobodne gospodarske pobude, vendar pa je potrebno tehtati tudi negativne posledice, ki so težke in daljnosežne.
Žal US ni pojasnilo, v čem vidi težke posledice tega zakonskega posega. Zato moramo domnevati, da sodišče ni imelo v mislih kakih kolateralnih posledic glavnega cilja, temveč za težko in daljnosežno posledico smatra kar cilj sam: da mora javni zdravstveni denar ostati v zdravstvu in da dobička zasebni izvajalci ne smejo uporabljati za osebno potrošnjo ali za investicije v nezdravstveno dejavnost.
Obenem je US relativiziralo pričakovane koristi nepridobitnega delovanja za javni zdravstveni sistem – vsaj kar se tiče zasebnih izvajalcev. Menilo je, da usmerjena uporaba dobička pri opravljanju koncesijske dejavnosti lahko spodkoplje enega izmed ključnih motivov za opravljanje koncesijske dejavnosti (ali je torej motiv dobiček?). Poleg tega naj bi zasebniki tudi brez prisile investirali dobiček v svojo koncesijsko dejavnost že zato, ker jih k temu silita konkurenca na trgu in razvoj medicinske stroke. Država bi lahko namesto omejitev usmerila uporabo dobička s predpisovanjem ustreznih strokovnih standardov. US je zapisalo: »Groba, splošna in neposredna omejitev svobodnega razpolaganja s presežkom prihodkov sama po sebi torej ne prinaša zelo visokih pričakovanih koristi. Zasledovani pozitivni učinek javne koristi zato ne odtehta daljnosežnosti in intenzivnosti posledic posega.« Zaključilo je, da je določba v neskladju z ustavo, kolikor velja tudi za zasebnike, in jo je v tem obsegu razveljavilo.
US je prezrlo nujnost, ki izhaja iz vrednot socialne države, da mora biti izvajanje javne zdravstvene dejavnosti nepridobitno. Razlika med profitno in neprofitno dejavnostjo je v njunem poslanstvu in posledičnih ciljih: cilj javnega zdravstva so kakovostne in dostopne zdravstvene usluge za vse državljane, cilj zasebnega zdravstva kot vsake druge profitne dejavnosti je ustvarjanje dobička. To je povsem legitimno, če gre za zasebnika, ki svoje dohodke ustvarja na pravem trgu, ne pa v primeru, če dobi koncesijo in s tem postane del javne zdravstvene mreže, ki mu omogoča doživljensko delo in dohodke v javnem sistemu za javen denar. Tu ne delujejo pravila trga in konkurenca v smislu izrivanja drugih izvajalcev je celo nezaželena, omejenost človeških virov mu zagotavljata relativno monopolen položaj. Po drugi stani pa mora poleg»izpolnitve vseh obveznosti do pacientov«, ki ga kot edini pogoj navaja US, skrbeti za stabilnost tistega dela javne mreže, ki mu ga je odstopila država, zato pri odločitvah, s čem se bo ukvarjal prihodnje leto, ne more biti tako svoboden kot zasebnik brez koncesije.
Zasebnik, ki mu je omogočeno, da svoj ključni cilj, ustvarjanje dobička, prenese v javni sistem, bo seveda storil vse, da bo tak dobiček tudi ustvaril. Iz enakega plačila, ki ga dobivajo tudi javni izvajalci, bo skušal iztisniti presežek za lastno uporabo. Pridobitni način dela po definiciji odvzema del denarja, namenjen zdravstvenemu programu, za dobičke izvajalcev. To se nam že dogaja pri zasebnih zavarovalnicah, da niti ne omenjam proizvajalcev zdravil in opreme. Dovoljenje za svobodno razpolaganje z dobičkom neizogibno vodi k padcu kakovosti ali pa pritiskom po povišanju cen zdravstvenih storitev.
Ugovarjati je mogoče tudi drugim, večinoma neizdelanim namigom iz mnenja US: o konkurenci in trgu (za katera vsaj v obliki, kot delujeta v zasebnem sektorju, ni pogojev in tudi ne bi smela obstajati) ali da načelo nepridobitnosti lahko celo škodi opravljanju zdravstvene dejavnosti (Če škodi zasebnikom, ali to velja tudi za javne zavode? Ali bi morali načelo nepridobitnosti opustiti pri vseh javnih storitvah: v zdravstvu, šolstvu, javni upravi, komunalnih službah?).
Odločitev US govori o njegovem dvomu v smiselnost nepridobitnega izvajanja zdravstvenega varstva in odpira pot njegovi komercializaciji: državljani ne bodo plačevali prispevkov samo za svoje potrebe, temveč tudi zato, da bodo izvajalci ustvarjali primerne dobičke. Seveda je možen tudi drugačen razvoj: da bo država uvidela nevarnost, ki jo prinaša ta odločitev, in ukinila koncesionarstvo. V vsakem primeru bodo posledice odločitve ustavnega sodišča težke in daljnosežne.
Stranka LDS.
